Nova normalnost

Med pandemijo svetovnih razsežnosti je postalo delo na daljavo, ki se je še pred novim letom zdelo le kot verjetna prihodnost, za marsikoga vsakdanja nuja; žal ne kot romantično digitalno nomadstvo, ampak kot nujnost v prisiljeni izolaciji.

Ko je dr. Klaus Schwab pred štirimi leti izdal svoje znamenito delo Četrta industrijska revolucija, je delu od doma namenil en sam nepomemben zaznamek – češ da lokacija delovnega mesta ne bo več fiksna; ljudje da bodo več delali bodisi od doma bodisi zunaj njega. A s pojavom korona histerije so mestni trgi in ulice opusteli, javni prostor je dobesedno razpadel in delo, kolikor ga je še ostalo, zunaj domačih zidov ni bilo več mogoče, zato se je preselilo v kuhinje, spalnice in kabinete. 

V Sloveniji je spomladi med epidemijo na tak način v copatih in domači halji »hodilo v službo« za družinski računalnik ali s tablico na kavč kar 28 odstotkov vseh zaposlenih. 

Če podatki agencije Aragon, ki je anketo med približno tisoč prebivalci opravila na vrhuncu te epidemije, je to skoraj toliko, kot je bilo tistih, ki so še dejansko odhajali na delo (29 odstotkov).
 

Slika: Delo na daljavo od letošnjega marca nenadoma ni več trend nove dobe, ampak sodobna, vsakdanja oblika zaposlitve za vsaj četrtino zaposlenih v razvitih državah. Rezultati študij pa kažejo, da ima delo na daljavo več prednosti kot slabosti tako za zaposlene kot za delodajalce.

Kakšna je rast sedanjih odstotkov tistih, ki delajo na daljavo, pove primerjava z zadnjim, aprilskim poročilom evropskega statističnega urada Eurostat. Slovenska statistika tovrstnih podatkov sicer ne meri neposredno, Eurostat pa v okviru celotne unije razpolaga s podatkom, da je bilo lani v populaciji zaposlenih od 15. do 64. leta le 5,4 odstotka takšnih, ki so običajno delali od doma. Takšen približno petodstoten delež »privilegiranih« med zaposlenimi ostaja nespremenjen pravzaprav vse zadnje desetletje. V Sloveniji, ki je bila lani na tej lestvici držav nekje v zlati sredini s skoraj sedemodstotnim deležem dela od doma, vodilni sta bili Nizozemska in Finska s po 14-odstotnim deležem, je ob zapovedi socialnega distanciranja nenadoma več kot četrtina ljudi začela delati od doma.  

Tektonski premiki v svetu

V tem nismo bili izjema, saj se je k takšni rešitvi za gospodarstvo, ki je naglo ugašalo, zatekel ves svet. Številnim poklicem in panogam, ki so že doslej povsem dobro funkcionirali brez stalnih in posebej opremljenih delovnih mest, so se pridružili tudi takšni, za katere doslej nihče ni mislil, da jih je mogoče brez posebne škode delati tudi na daljavo. 

Če je bilo doslej samoumevno, da lahko po spletu delajo pisci, dizajnerji, blogerji in seveda programerji, so se zdaj tem poklicem množično pridružili tudi podjetniki, produktni vodje, učitelji, trženjski strokovnjaki, raziskovalci, novinarji, celo duhovniki in zdravniki.

Delo na daljavo od letošnjega marca nenadoma ni več trend nove dobe, ampak sodobna, vsakdanja – pa tudi edina – oblika zaposlitve za vsaj četrtino zaposlenih v razvitih državah. V ZDA je postalo delo na daljavo ustaljena praksa in Američani nenadoma ugotavljajo, kako potratni tako glede časa kot energije so bili dosedanji prevozi na delo, kako moteče je lahko delo v pisarnah in kako so lahko z delom od doma bolj prožni. 

Razumljivo, da lahko delovni proces motijo tudi domače družinske razmere in odsotnost medosebnih stikov. Te deloma ublažijo nove tehnološke platforme, kot je Zoom; njegova uporaba je med mediji za socialno interakcijo, kot sta tudi Skype in Messenger, najbolj narasla. Kakor koli, številni delodajalci poročajo o večji motivaciji in produktivnosti pri zaposlenih.

Pri družbenem omrežju Linkedin so raziskali trenutno zaupanje v delo na daljavo med ameriškimi zaposlenimi in občutki so na splošno pozitivni. Ugotavljajo, da je več podpore za delo na daljavo v poklicih, ki zahtevajo manj fizičnih stikov. Tako kar 85 odstotkov delavcev s področja informacijske tehnologije meni, da so lahko individualno učinkoviti pri oddaljenem delu,  obenem pa ocenjujejo (82 odstotkov), da bi lahko bila s takšno organizacijo učinkovita tudi celotna panoga. 

V skladu s tem so pri Twitterju nedavno objavili, da bodo vsem približno štiri tisoč zaposlenim omogočili stalno delo na daljavo, če bodo to želeli.  Podobne modele so vzpostavili tudi drugi tehnološki velikani, med njimi Google, Microsoft in Amazon. Tudi v finančnem sektorju več kot 80 odstotkov anketiranih meni,  da lahko panoga z delom na daljavo ustvarja dobiček.

Razumljivo je, da so v panogah, kjer je več človeških stikov, tovrstnemu delu manj naklonjeni. Le 29 odstotkov zaposlenih v maloprodaji meni, da bi lahko bili učinkoviti z delovanjem na daljavo, čeprav je tudi tu danes precej drugače kot pred dvema mesecema. Ameriška veletrgovina Walmart, denimo, je povečala spletno prodajo za 74 odstotkov, spletni velikan Amazon je zaradi povečanja naročil med pandemijo koronavirusa zaposlil kar 175.000 dodatnih delavcev. Tudi pri nas je število spletnih nakupov nenadoma silovito poskočilo, številni trgovski portali, zlasti tisti z živili, so v začetku korona krize klonili pod velikim pritiskom kupcev. »Treba bo spremeniti razmišljanje o tem segmentu in stvari tudi logistično bolj domisliti,« so povedali v Mercatorju. V Merkurjevi spletni trgovini se je število naročil v primerjavi z enakim obdobjem lani povečalo kar za osemkrat.

Strah pred virusom je premagal odpor do sprememb 

Kaj se je pravzaprav zgodilo v svetu v teh dveh mesecih? Predvsem to, kar že nekaj časa napoveduje ves svet, in to je, da avtomatizacija in digitalizacija zdaj na polno vstopata v naše življenje in delo. Epidemija in karantena sta ta korak  tudi pri nas pospešili predvsem zato, ker smo bili ljudje zaradi občutkov strahu, negotovosti in nemoči  pripravljeni v izrednih razmerah z obema rokama sprejeti tehnološki preboj, ki bi se mu v normalnih okoliščinah še kar nekaj časa upirali. 

Strah pred virusom je premagal odpor do sprememb. Pri tem sta nam šla na roko tudi dobra dostopnost do interneta in splošna digitalna »pismenost«, ki sta  temeljni pogoj  za uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij in digitalnih storitev. V Sloveniji  ima dostop do interneta kar 90 odstotkov gospodinjstev, redno pa ga uporablja 83 odstotkov vseh. Od teh jih ima skoraj tretjina zelo dobro razvite digitalne veščine, četrtina pa obvlada osnove, kar je zelo blizu povprečju EU.

»Pomembno se mi zdi izpostaviti, da med karanteno dela na daljavo nismo doživljali na klasičen način, kot bi ga pred epidemijo. Pravzaprav nas je velika večina v skoraj dveh mesecih znatno nadgradila svojo digitalno pismenost. Delo na daljavo, na katerega smo pred kratkim gledali s precejšnjim zadržkom, pa je v naša delovna okolja prineslo korenite spremembe, pravi direktorica komuniciranja pri podjetju Competo, ki se ukvarja s človeškimi viri, Laura Smrekar. 

Po njenem mnenju prinaša delo na daljavo številne prednosti: »Povečuje se stopnja fleksibilnosti pri delu, samostojnosti, agilnosti, prilagodljivosti, hitrosti. Povečujeta se tudi kreativnost in inovativnost, saj delo na daljavo odpira prostor za iskanje novih načinov komuniciranja, sodelovanja, povezanosti – tako z interno kot z eksternimi javnostmi. Vpliv pa se vidi tudi na samih stroških podjetja. 

Marsikdo je danes ugotovil, da ne potrebuje tako velikih poslovnih prostorov, da ima preveč neučinkovitih sestankov v živo, da lahko prihrani pri tiskanju papirja, in podobno,« poudarja Smrekarjeva. Prepričana je tudi, da  daje delo od doma zaposlenemu bistveno več svobode in fleksibilnosti, več ima časa zase in za družino, boljše je ravnovesje med delom in prostim časom, vendar pa mora biti delavec, opozarja, bolj samoiniciativen, organiziran, odgovoren, discipliniran in motiviran. »Ko nimaš vsak trenutek ob sebi vodje ali sodelavcev, je na tebi, da postaneš na neki način »sam svoj šef« in si organiziraš delo«.

»V tovrstnih okoliščinah je za zaposlene ključnega pomena podpora delodajalca v smislu skrbi za dobro psihično in fizično počutje zaposlenih, skrb za negovanje odnosov. Pomembno je, da vodje s svojimi sodelavci toliko bolj intenzivno komunicirajo; da jim prisluhnejo; da jih večkrat povprašajo, kako se počutijo. In tudi, da je ton komunikacije z našimi zaposlenimi še toliko bolj človeški in empatičen, da so zaposleni seznanjeni s tem, kaj se v podjetju dogaja. Četudi nimamo vseh odgovorov, je pomembno, da informacije delimo. Tako ohranjamo zaupanje in povečujemo zavzetost naših ljudi,« še dodaja Competova direktorica komuniciranja.

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (julij 2020)

Več o reviji Gea >